Trgovina z belim blagom v sistemu organiziranega kriminala
Smoter konference o trgovini z belim blagom oziroma trgovanjem z ljudmi je bilo podrobnejše informiranje o tem praktično vsakdanjem pojavu, ki se zaradi premalo namenjene pozornosti pozablja ali pa se zanj sploh ne ve. Gre za specifičen pojav, ki se pojavlja v tipični obliki, le vzroki zanj so različni, kar opredeljuje tudi način raziskovanja in soočanja s samim problemom, pa tudi razdelitev vlog pri ukvarjanju z njim (npr. pomoč žrtvam, preprečevanje ipd.).
Pravi smisel celotne konference smo navzoči videli s predavanjem profesorja Fakultete za varnostne vede dr. Bojana Dobovška, ki je trgovanje z ljudmi in zvodništvo umestil v širši okvir organiziranega kriminala, prikazal njegove globalne razsežnosti predvsem pa je prikrito namignil na vprašanje odgovornosti (dejanske in moralne) vsakega posameznika. Prav zaradi tega pomembnega vprašanja sem zasnoval »poročilo« bolj kot nekakšen esej, ki naj bi slehernega bralca informiral in v njem vzpodbudil nek premislek, ga pozval k aktivnemu ali pasivnemu sodelovanju k ustavitvi tega hitro rastočega problema.
Problem trgovanja z ljudmi je bolj ali manj znan vsem, nekateri ga postopoma in po drobtinicah spoznavajo s krajšimi oglasi in brošurami številnih človekoljubnih organizacij, ki se trudijo ljudi informirati o tem, vendar žal ne umestijo bralca v problematiko. Na tej točki bom skušal prikazati vlogo prav vsakega posameznika v celotnem sistemu.
Globalno gledano glavni vzrok razcveta trgovine z ljudmi tiči v neuravnoteženosti kapitala – večina sveta živi v revščini, medtem ko bogatejše države investirajo finančna sredstva v te predele. S tem se odpira potencialna pot na zahod, vendar zaradi omejevanja priseljevanja cveti trgovina z ljudmi; torej organizacije, ki skušajo ljudi na nelegalen način spraviti čez mejo v zameno za plačilo v uslugah, delu itd. Gre torej za moderno obliko suženjstva kot edinem načinu za migracije v razviti svet, pri čemer lahko sodeluje tako lokalni organizator, kot zahodni »podjetnik«, ki v novačenju tujcev vidi priložnost za zaslužek. Glavni problem, s katerim se vsaka država sooča je uskladitev ali pa kar kontinuirano usklajevanje interesov: ali preprečiti razcvet trgovine z ljudmi in s tem tudi v neki meri organiziranega kriminala ter povečati pretočnost ljudi ali meje zapreti in poostriti nadzor. V to zelo poenostavljeno (zaradi lažjega razumevanja) razmišljanje vključimo še migracijsko politiko, ki kontrolira število imigrantov za potrebe delovne sile (t.i. uvoz delavce, uvoz »možganov«), s čimer je pot v razviti svet še jasneje začrtana, a omejena, kar zopet izzove alternativne poti čez.
Trgovanje z ljudmi lahko torej hitro preide preko manjšega in neopaženega primera »usluge« v sistem organiziranega kriminala, v katerem se ilegalne dejavnosti prepletajo med seboj, so organizirane na najvišji ravni, predvsem pa masovno, globalno. Ta sistem se nato vključi v celotno varnostno okolje, ki ga danes razumemo kot kompleksno, ogrožanje le-tega pa večdimenzionalno. Gre pravzaprav le za dojemanje groženj celovito na vseh nivojih/dimenzijah: vojaški, teroristični, okoljski, kriminalitetni itd., pri čemer moramo razumeti, da so grožnje varnosti že prej obstajale, le zaradi zaslepljenosti in strahu pred konvencionalnim vojaškim spopadom in kasneje jedrsko vojno jih nihče ni jemal resno ali sploh opazil. Danes se išče rešitve za kompleksne grožnje v okviru internacionalnih institucij, na mednarodnem nivoju. Zavedati smo se pričeli nepredvidljivosti varnostnega okolja, ki se kaže predvsem v medsebojnemu učinkovanju tako nevojaških kot vojaških groženj, prepletanju nacionalne in mednarodne varnosti, pa tudi zavedanju nekaterih globalnih razsežnosti varnostne problematike, povezanosti med subjekti zagotavljanja varnosti (država, nedržavne, mednarodne institucije…), zapletenosti instrumentov in mehanizmov za zagotavljanje varnosti, ki se povezujejo na ravni države ali mednarodne skupnosti (npr. krizni management) ter najpomembnejše; v vzajemnem učinkovanje groženj (npr. porast kriminala ob razglasitvi državnega udara).
V tem konglomeratu groženj se najde organiziran kriminal, z njim pa posledično tudi trgovina z ljudmi. Kar nas ne ogroža ni vredno pozornosti – je nekako neizgovorjena, a najrealnejša drža držav in internacionalnih institucij. Tako se nezavedno pozablja na žrtve trgovine z belim blagom prav zaradi šibkega vpliva kriminalcev na celotni varnostni sistem. Organiziran kriminal na najnižjem nivoju obravnava kazenski zakonik, pregon izvajata policija in tožilstvo, sankcionira pa se s kaznijo ali zaporom. Na srednjem nivoju deluje finančna zakonodaja in finančne institucije, ki delovanje višje situiranih kriminalcev ustavijo z odvzemom denarja. Na najvišji stopnji deluje tako imenovana mreža elit (torej prikritih šefov), ki jih s konvencionalnimi metodami ne moremo več ustaviti. Postali so četrta veja oblasti in njihovo delovanje se da le bolj ali manj upočasniti in nadzorovati.
Vsakodnevno lahko nezavedno podpiramo organiziran kriminal, ki za svoje delovanje ne potrebuje veliko, le neosveščene ljudi, s katerimi se hrani in počasi širi. Zato se tradicionalnemu poimenovanju oziroma delitvi oblasti na sodno, zakonodajno in izvršno pridruži še peta veja oblasti – mediji (če predpostavimo, da organiziran tvori četrto vejo oblasti z zasebnim kapitalom, investiranim v politiko). Mediji imajo zadostni vpliv na širšo javnost, da se jih rekrutira kot poseben sistem boja proti organiziranemu kriminalu preko izobraževanja in osveščanja javnosti, s čimer delujejo preventivno. V primerjavi z represijo je namreč preventiva pri državnih organih nepopularna, ker rezultate preventive žanjejo vedno nasledniki. Ker na tem področju politična telesa še niso zrela do te mere, da bi delovala v korist družbe, se ukrepi razdelijo: s sredstvi represije upravlja državna oblast, mediji delujejo preventivno.
Dolžnost vsakega državljana je, da razvije zadostno raven varnostne kulture, saj osveščenost s strani množičnih občil preprosto ni dovolj. Pri pojmu varnostne kulture gre za zavest državljanov o varnosti in povzema tako njihovo osveščenost, kot tudi izobraženost ter participacijo v varnostnem sistemu, ki ni omejen le na politične in varnostne institucije – prav tako varnostna kultura ne. Tako kot pri politični kulturi tudi tu državljani prevzemajo s svojim delovanjem in ravnanjem del odgovornosti nase, pri čemer se obe kulturi medsebojno prepletata: s politično participacijo lahko pomagamo k izgradnji učinkovitega političnega sistema, ki bo nato uspešno upravljal in vodil varnostnega, hkrati pa lahko neposredno prispevamo k varnosti.
V tej zapleteni strukturi varnostnega okolja se torej znajde povprečen slabo informiran državljan na eni strani ter celoten sistem trgovine z ljudmi (z voditeljem, žrtvijo in »potrošnikom« uslug). Naj gre za najbolj znano obliko trgovanja – zvodništvo, kjer žrtev bodisi pozna zvodnika in ta izda njeno zaupanje ter jo trži za spolne usluge, bodisi naivna dekleta in fantje potujejo za kruhom in obljubami ter na koncu pristanejo med žrtvami trgovine z belim blagom (prostitucija torej), ali pa trgovanje z delovno silo v prisilnih delavskih taboriščih itd. Oblik je več, skupni imenovalec pa je: slaba osveščenost potrošnikov ali preprosto njihovo nezanimanje (ogromno bi bilo storjeno že z zavedanjem »uporabnika«, da gre za obliko zvodništva), praktično nemogoča detekcija (redko se žrtev zateče po pomoč, ali pa te možnosti sploh nima) in omejena pooblastila pri sankcioniranju in pomoči (ali si žrtve sploh želi pomoči, ali je sploh žrtev, legitimnost prostitucije itd.).
Tako na mednarodnem kot tudi na nacionalnem nivoju delujejo številne nevladne/nedržavne organizacije, ki se ukvarjajo z obravnavanim problemom, vendar bodisi nimajo nikakršne moči in zato delujejo le na humanitarni ravni bodisi svoje moči zaradi dejavnosti ne izkoristijo. Dober zgled za slednje je Mirovni institut, ki se ukvarja zlasti z raziskovalno dejavnostjo, glavno področje delovanja pa je konstantno moraliziranje brez vsakršne akcije. Že enačenje problematik internetne ksenofobije (»špionaža« po mladinskih forumih in izsledki raziskav na podlagi izjav mladoletnikov) ter resne trgovine z ljudmi je popolnoma absurdno, še bolj pa pristop, pri katerem se z novinarsko nepristranskostjo raziskuje, pri čemer bi dostikrat rezultati koristili policiji in prispevalo vsaj majhen korak k reševanju problema v republiki Sloveniji, vendar ostane le pri večnem moraliziranju; raziskava pa je nekoristna, saj se vsi zavedamo, da problem obstaja, žrtve pa si zaslužijo večjo pozornost kot le enačenje s statistiko.
Tako kot so nas na konferenci podrobneje seznanili s problemom trgovanja z ljudmi in ta problem umestili v varnostno okolje in organiziran kriminal, tako je vsak državljan dolžan razvijati svojo varnostno kulturo – kot obramboslovec toliko bolj. Glavno pri raziskovanju in soočanju s problemom je iskanje morebitnih vzrokov zanj, saj samo razumevanje le-tega ne bo pripomoglo k iskanju rešitev in postopnemu zmanjšanju dejavnosti v zvezi z njim. Vzroke najdemo v migracijski politiki, samih razlogih za migracije, ekonomskih, gospodarskih… dejavnikih, geopolitiki in le z razumevanjem celotnega konteksta razvijamo svojo varnostno kulturo.
Zato naj ne bo tudi ta esej le še eno nerelevantno branje, temveč naj poziva k nadaljnji diskusiji z vprašanjem vplivanja zlasti geopolitičnih faktorjev (pa tudi drugih) v prihodnosti na širjenje trgovine z ljudmi: neodvisnost Kosova, članstvo bivših republik SFRJ v EU itd.
